Tragične dejanske izjave Roulettino minimalni polog o Anastasiji Romanov, novi pogrešani princesi

Njegovo ime je pravzaprav Grigorij Rasputin, in oglaševal je, da bo postal priden otrok. Novopečena cesarica Aleksandra je mislila, da bo Rasputin ozdravil njenega sina Alekseja, ki je imel hemofilijo. Danes se to morda zdi smešno neverjetno, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pa ni bilo preveč nenavadno.

Že po njenem prvem nastopu v psihiatrični bolnišnici je Andersonina zgodba pridobila na veljavi in ​​po vsem svetu se je začel trend obtožb o Anastazijini prevari. Nova uganka okoli njenega imena se je nadaljevala tudi potem, ko je analiza DNK v začetku 90. let dokončno pokazala, da ni bila Anastazija. Andersonin primer je postal temelj trajne legende o Anastaziji, ki je ovekovečil mit o "izgubljeni Roulettino minimalni polog princesi" in utrdil žensko v novem srce parajočem boju Romanovih. Eden največjih skeptikov je novi veliki vojvoda Hesse, Anastazijin brat. Novi vojvoda je najel posebnega detektiva, da bi odkril pravo ime Anastazije Čajkovski. Po preiskavi je njen sin povedal, da je to Franziska Schanzkowska, sijajno nemška bolnišnična delavka, ki je bila znana kot duševna bolezen in je izginila v dvajsetih letih 20. stoletja.

Roulettino minimalni polog — Nova dinastija Romanov

Leta 1981 so njo in vse njene bližnje kanonizirali za svete mučenike. 23. avgusta 2007 je prišlo do novega preboja glede Anastazije. Ruski arheolog je na kresu 15 metrov globoko od novega groba našel nekaj ožganih okostij. Sveže kosti so pripadale sinu Alekseju in ženski med 18. in 23. letom starosti. Če je bila Anastazija med svojim rojstvom stara 17 let, je imela Marija 19.

Srečala se je z moškim po imenu Jack Manahan, ki je bil učitelj zgodovine v Virginiji. Z njo je živel zelo srečno življenje od 1800-ih. Ga. Anderson je obiskala njihov grob in povedala, da je nova velika vojvodinja Anastazija. Zgodovinarji lahko le ugibajo, kaj se je zgodilo v prvih dneh 16. julija 1918. Nove lahke oborožene sile (zvesti carju) so ugotovile, da so boljševiki umorili njeno družino, sežgali in novo oblast skrili v velik grob.

Če kdorkoli, ki išče nove člane kraljeve družine, naleti na svež grob, ga bodo novi pozabljenci, upajmo, uspeli vrniti ven. Ingrid Bergman je igrala Anno Anderson, Yul Brynner je igral Standard Bounine (lik, ki temelji na številnih resničnih moških), Helen Hayes pa vdovo cesarico Marijo, Anastazijino babico. Film govori o ženski iz zavetišča za strastne ljudi, ki je leta 1928 prišla v Pariz, in jo ujamejo ruski emigranti, ki jo raziskujejo, da bi Anastazijino babico prepričali, da je Anderson v resnici njena vnukinja.

Neresnično poročilo iz nujnih primerov in identiteta Romanovih ostane

Izkazalo se je, da so bili to nosili stezniki, ki so bili najprej obloženi s kraljevimi dragulji, ki so delovali kot neprebojni jopič. Po tem je bil vsak član družine deležen poskusa udarca v glavo, da bi se prepričal, da dejansko umre. Ko se je World Conflict 3 prvič začel, je bila Anastasia stara komaj 13 let.

Leta 1984 je Anna Anderson sprejela zakon, vendar je šele leta 1994 odličen test DNK razkril, da je prevarantka. Vzorec tkiva Andersonove ni ustrezal krvi princa Philipa, vojvode Edinburškega – družinskega člana cesarske družine. Za številne Andersonove privržence je bil to prepričljiv uspeh; priznali so, da so testi DNK "prevzeli zmago".

Anastazija in Alexis imata še tri zrelejše sestre, Olgo, Tatjano in Marijo. Majhna in polna, Anastazija ima modre oči in rdečkasto blond lase. Je živahna in nagajiva, trmasta in ima takojšen smisel za humor.

Starosti, sprejete pred njihovim bivanjem, so bile najdene v treh regijah. Rusko vodstvo se je balo, da bi bilo v primeru odkritja okostje Romanovih duhovna relikvija zvestih princes, ki bi jo lahko uporabili za nov prestol, brez nadaljnjih raziskav. V 20. stoletju so se razširile zgodbe o veliki vojvodinji Anastaziji. Prispelo je do 10 žensk, ki so trdile, da so pogrešana princesa. Čeprav med letoma 1920 in 1922 je ženska, še posebej, hranila norost, ki je zakrivala skrivnost Anastazije.

Za tiste člane družine, ki so Anastazijo najbolje poznali pred letom 1918, je bilo življenje Anne Anderson težka izkušnja. Najnovejša vdova cesarica Marija, babica Anastazije, se ni hotela srečati z njimi. Čeprav ni nikoli javno govorila o ženskah v družinski tragediji, velja, da je sprejemala pričevanja od vseh, ki jih je spoštovala, o ubitih družinskih članih v Jekaterinburgu.

Spomladi leta 1910 se je pojavila še ena guvernanta, ki je imela srhljivo obtožbo proti Rasputinu. Kljub svojemu motečemu videzu sta bili Anastazija in njeni sestri "popolnoma zadovoljni" z Rasputinom. Kasneje sta sicer s študenti spletli močan odnos, vendar so se ljudje od njega oddaljili. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je Rasputin s svojim obiskom v novi otroški sobi sovražno razjezil novo guvernanto Sofijo Ivanovno Tjučevo, saj so bile ženske ranljive in so si oblekle tanke spalne srajce.

Ko je prodal svoje srce v zameno za mogočno relikviarijo, se zaobljubi, da bo pomagal carju Nikolaju II., da bo njegova družina umorjena pod velikim prekletstvom, kar sproži novi ruski val. Ko boljševiki prebivajo v novi palači, Mariji in Anastaziji pomaga Dimitrij, suženjski sin, ki ji pokaže ključni prehod. Anastazija pade na polje; poskuša dostopati do njega, vendar jo Dimitrij odrine.

Dekliški privrženci so bili presenečeni, saj so verjeli, da je prava princesa. Vojvodinja Ksenija Aleksandrovna, sestra carja Nikolaja II. in Anastazijina sestra, je izjavila, da je ogorčena nad to odločitvijo, saj je bila preostala družina le pohlepna. Anastazija se morda ni zavedala, toda njen oče, Nikolaj, je imel težave z drogami. V drugem od svojih dnevniških zapisov je ob prebujanju zapisal, da ima trde nosnice in da jih lahko pozdravi s smrkanjem kokaina.